(21.12.2006)

DELO, 05.04.2006


 

Adamičevo oljčno olje med 20 najboljšimi

Podatek, da ima oljčno olje samo 0,07-odstotno kislinsko stopnjo, je bil šele vstopnica med 280 najboljših – Olje po premišljeni tehnologiji

Baredi – Istrski oljkar Miran Adamič iz Kopra se lahko pohvali, da je lani pridelal oljčno olje, ki spada med dvajset najboljših na svetu. Jutri bo na svetovno znanem SOL – predstavitvenem salonu ekstra deviških olj v Veroni (v okviru sejma Vinitaly) prejel »Diplomo di Gran Menzione«, ki mu jo je podelila mednarodna žirija. Na svetovni salon se je uvrstilo 280 posebej izbranih oljčnih olj z vsega sveta, ki so se morala dokazati z zelo strogimi kemičnimi analizami, če so sploh hotela sodelovati v konkurenci najboljših. Miran Adamič je zelo zadovoljen, saj mu visoko mednarodno priznanje (šele tretje, ki je priromalo v Slovenijo) pomeni zadoščenje za ves vloženi trud, hkrati pa odgovornost, da bo še skrbneje prideloval cenjeno zeleno istrsko zlato. Obiskali smo ga v njegovem oljčniku v Baredih, kjer je, ni treba veliko ugibati, obrezoval oljke. »Imam 300 oljčnih dreves, za obrezovanje vsakega porabim v povprečju pol ure,« nam je povedal, miren in natančen v neponovljivem naravnem okolju. Izračunamo lahko, da mora vsako leto samo obrezovanju sredozemskega kultnega drevesa posvetiti mesec dni. Kraju, takoj pod Baredi na južni strani hriba, ki se vzpenja nad Izolo, in se v polkrožnem amfiteatru nastavlja sončnim žarkom, pravijo Ronkaldo. Območje, ki ni niti deset minut od obalne betonske in asfaltne džungle, je divjina. V bližini je pred leti pustil svoje sledi medved, videli so že tudi kojota, v bližnjih grmih prepevajo pomladno razpoloženi fazani, ujede vsak dan z višav nadzirajo svoj teren. Narava je neokrnjena. »Zato so tukajšnje oljke zdrave. Lani mi jih ni bilo treba škropiti. Najhuje se mi zdi, ko me kak začetnik površno vpraša, ali je že čas za škropljenje. Pa mu odvrnem, ali je že vzel aspirin. Zdravilo vzameš, če zboliš. Tudi s škropljenjem oljk je tako. In to velja tudi za gnojenje. Najprej je treba narediti analizo zemlje, potem pridelovalec ve, kaj ji manjka,« pripoveduje Adamič, ki se je oljkarstva lotil ljubiteljsko, vendar dovolj profesionalno šele leta 1995, ko je v Slovenski Istri zacvetelo oljkarstvo. Zdaj so njegova drevesa stara deset, enajst let in šele prihajajo v polno rodnost. Že dvakrat je prejel zlato oljčno vejico, ki jih podeli oljkarska zveza najboljšim slovenskim oljkarjem. Njegovo olje je za slovenske razmere nekaj izjemnega. V referenčnem izolskem laboratoriju Labs so namerili 0,07-odstotno kislinsko stopnjo. Meja za ekstradeviško olje je 0,8-odstotna kislinska stopnja, za olje z geografskim poreklom pa 0,5-odstotna. K izjemni kakovosti Adamičevega olja je vplivalo več dejavnikov. Na prvem mestu so povsem zdravi plodovi. »Le štiri ure po obiranju smo oljke odnesli v oljarno Bena Bajde v Izoli, kjer jih pri stiskanju ogrejejo do največ 27 stopinj Celzija (gre za hladno prešanje). Pomembno je tudi skladiščenje. Olje ne sme pasti pod temperaturo 12 stopinj. Do njega ne sme priti kisik, pokrijem ga z dušikom, nam izdaja svoje majhne skrivnosti velikega mojstra oljkarski prvak tam sredi obrezanih oljk v istrskem miru, ki tako zelo spominja na Toskano. V njegovih oljčnikih prevladujejo štiri različne vrste oljk: maurino, lečino, pendolino in istrska belica. Nekaj je še starih oljk, vendar zanje ne ve, kakšne vrste so. »Obiskoval sem vse mogoče tečaje in temu konjičku posvetil res ves prosti čas.« Tistih 800 litrov olja, ki jih je lani pridelal, mu ni bilo težko prodati. Cena deset evrov za liter se mu zdi poštena, čeprav najboljša olja dosegajo tudi precej višje cene. Vendar se mu ne zdi pošteno pretiravati s cenami, kot pravi, je treba ohraniti odnos do kupca. Vsa oljčna olja z geografskim poreklom so že tako dobra, da običajni uporabniki težko ločijo kakovost. Vse je odvisno od okusa. Slovenski potrošniki se počasi privajajo tudi na oljčno olje, čedalje pogosteje ga ponujajo tudi v restavracijah. Vendar v restavracijah večinoma še niso dojeli, da je s kakovostjo olja podobno kakor s kakovostjo vina. »Nikoli ne bomo pomembnejši pridelovalci oljčnega olja. Vsi skupaj ga pridelamo toliko, kakor kakšen večji španski pridelovalec. Lahko nas spoznajo le po tem, da ob butični količini premoremo tudi butično kakovost olja. Škoda le, da nam slovenski pogajalci ob vstopu v Evropsko unijo niso izborili vsaj nekaj več pridelovalnih možnosti,« dodaja Adamič in švigne v svoj oljčnik na Ronkaldu, za olje pa poskuša pridobiti zaščiteno blagovno znamko.

Boris Šuligoj

| 
x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Copyright © 2019 Ronkaldo